Zgodovina

Marija Budnar – Mici v svojih spominih v knjigi Ive Šubelj -  Tako so živeli in kuhali omenja, da je domačija prišla v last Budnarjevih že pred letom 1801. Na to še danes spominja letnica vrezana v tram v hiši. Nihče ne ve od kot ta letnica in zakaj.  Kot lastnina nad Budnarjevo domačijo oziroma Pr' Matjaž kot se reče po domače pa se prvič v zemljiški knjigi omenja leta 1874.

Johan Budnar in Frančiška Košir se leta 1874 poročita in imata pet otrok.  Domačijo dobi sin Janez, ki se  zaradi potrebnega denarja za obnovo   odpravi v Ameriko. Vendar mu obljubljena dežela ni omogočila vrnitve. Hiša ostane prazna.  Najmlajši Jernej je pri svojih štirih letih odšel služiti v dolino. Leta so minevala in tam se je navadil na sosedo Nežo. Bilo ji je 18 let, njemu 21. Vzela sta se in se leta 1912 vrnila v že zapuščeno in 16 let nenaseljeno ter dotrajano hišo. Ko sta prestopila hišni prag, se je poden lomil pod nogami, slamnata streha je puščala, pa vendarle sta v tej hiši našla dom.

Družinske slike Budanarjevih s širokim robom visi na steni v hiši nad ''špampetom''. Edina slika v hiši pripoveduje, le redki jo opazijo. Poročna slika Jerneja in Neže v sredini, obkrožajo ju slike odraslih otrok, sedmih fantov in Marije – Mici.

Prvi otrok Janez Ivan se rodi februarja – bilo je sonce pri hiši. Ime je dobil po dedku, zadnji sin France pa po babici Frančiški, Drugi sin Feliks je prinesel srečo in Cveto – Florjan naj bi varoval hišo pred ognjem. Blaž je poskrbel, da ogenj pri hiši ne bi ugasnil. Na vseh vernih duš je bil sin Stane. Nato imeni Jožef in Marija. Velika družina, je potrebovala veliko kruha.

Konec leta 1960 je komisija v okviru Kamniškega muzeja predlagala, da se hiša spomeniško zaščiti. Zavod za varstvo kulturne dediščine v Kranju in Kulturna skupnost Kamnik sta se zavzela, da se jo ohrani kot etnološki spomenik. Tako je zadnji  lastnik domačije, Florjan – Cveto Budnar leta 1986 prodal Kulturni skupnosti Kamnik. Dve leti kasneje se je začela obnova. Ob dolgotrajni obnovi je hiša samevala, le družinska slika na steni je v tišini molčeče opazovala, kako se bo zgodbo končala.

Leta 1998 se je hiša odprla in oskrbnica  je postala Iva Šubelj, ki je postavila predmete in hišo na takšen način, kot danes vidimo. Skrbno je beležila spomine in zgodbe ljudi ter jo zapisala v knjigi z naslov -  Tako so živeli in kuhali.  Večina podatkov na tej spletni strani je vir prav ta knjiga.

Pred nami je težka naloga, da poskusimo slediti  velikim korakom, katere ja naredila Iva. Od nje se poskušamo učiti, ji slediti in ohraniti hišo takšno kot nam jo je zapustila.

Samo njej si lahko zahvalimo, da je danes hiša živi muzej.

LAS Srce Slovenije Občina Kamnik I feel Slovenia Srce Slovenije Kamp Alpe Turistično društvo Kamink