Praznik kolin
19.12.2010Čeprav nimajo koline nič opraviti s kakšnim posebnim dnem v koledarju - razen tega, da so vezane na jesenski in zimski čas, torej tudi december - pa so nekdaj veljale za velik ljudski praznik.
Praznik kolin naznanja že od davnih časov prve zimske dneve. Včasih so klali tudi perutnino in govedo. Od nekdanjih kolin je pri nas ostalo v glavnem le še klanje prašičev.
Koline so vesel praznik. Včasih so si le takrat privoščili večje količine mesa. Koline, krvavice in prtene klobase so jedli potem več tednov, čez praznike do posta, ker niso imeli zamrzovalnih skrinj, kjer bi jih lahko hranili. Da so ostale dlje časa, so si pomagali tudi s prekajevanjem mesa, zalitjem mesa z zaseko ali oljem. Navadno je klal hišni gospodar, ponekod pa so klali so tudi sosedje in neizučeni mesarji, danes počno to večinoma poklicne osebe.
Za ta praznik, ki ni zapisan nikjer razen v ljudeh se pojavljajo različna imena: koline, furež, koljereja, prašičina. Na praznik se je zbrala in cel dan delala cela družina. Priprave so potekale že en dan prej. Zgodaj zjutraj so prašiča zaklali, nato pa je mesar razkosal meso. Uporabili so skoraj vsak del mesa in drobovine. Posebno opravilo je vedno predstavljala priprava raznoraznih klobas: od krvavic, mesenk, pečenic, tlačenk, želodcev... Recepti za pripravo klobas se po različnih slovenskih pokrajinah razlikujejo. Ob koncu napornega dela so zvečer pripravili pravo gosijo. Za pokušino so največkrat pripravili krvavice z zeljem, pečenice, domač kruh, jetrca... Na pojedino pa so povabili tudi širše sorodstvo, sosede in prijatelje...
Na kolinah, ki smo jih pripravili v Budnarjevi domačiji smo spekli krvavice in zelje, v hiši pa sta zakonca Berlec iz Zgornjih Palovč izdeloval pečenice. Z dogodkom smo zaključili dvoletni projekt Okusi slovenskega podeželja, ki ga delno financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.
Fotoutrinki v galeriji.
